1. del: Kaj so obremenjujoče izkušnje iz otroštva?
Ste se kdaj vprašali, zakaj nas nekatere stvari iz otroštva spremljajo še dolgo v odraslost? Vonj, stavek, ton glasu … in kar naenkrat se v nas prebudi nekaj starega. Ne vedno prijetnega.
Temu v psihologiji rečemo obremenjujoče izkušnje iz otroštva – to so tisti trenutki, ki so nas zaznamovali, čeprav jih morda takrat nismo znali razumeti.
To je lahko občutek, da nisi bil slišan. Strah, ko so se doma prepirali. Morda odsotnost varnosti, topline ali čustvene bližine. Včasih tudi izguba, zasvojenost starša ali nasilje.
Te izkušnje ne izginejo, ko odrasteš.
Z nami hodijo skozi življenje – v naših odločitvah, odnosih, v načinu, kako se odzivamo, ljubimo, vzgajamo otroke.
A dobra novica je, da jih lahko razumemo, predelamo in prekinemo njihov vpliv. Ko spregovorimo o tem, kar je bilo težko, damo sebi priložnost za drugačen konec zgodbe.
à V naslednjem delu bomo pogledali, kako otroštvo oblikuje odraslega človeka – in zakaj je zavedanje o teh izkušnjah prvi korak do spremembe.
2.del: Kako otroštvo oblikuje odraslega človeka
Vsak od nas nosi v sebi del svojega otroštva. Tistega, ki je bil nežen, topel … in tistega, ki je bil težak. Če smo kot otroci doživljali varnost, ljubezen in podporo, se to pogosto pozna v našem samozaupanju, v sposobnosti, da gradimo zdrave odnose.
Če pa so bila leta odraščanja polna strahu, sramu ali čustvene praznine, lahko te rane nosimo naprej — pogosto ne da bi se tega sploh zavedali.
Takrat odrasel človek morda:
- težko zaupa drugim,
- se hitro počuti ogroženega,
- se prekomerno trudi ugajati,
- ali pa se čustveno zapre, da bi se zaščitil.
Na zunaj deluje močan, znotraj pa utrujen od nevidnega boja.
A pomembno je vedeti: to niso naše napake, to so sledi naših izkušenj.
Razumevanje, zakaj se odzivamo, kot se, je prvi korak k spremembi. Ko ozavestimo, od kod prihajajo naši vzorci, jim lahko počasi začnemo dajati nove oblike.
à V naslednjem delu bomo pogledali, zakaj se določeni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo — in kako jih lahko prekinemo.
- del: Ko se zgodbe ponavljajo – medgeneracijski prenos izkušenj
Ste že kdaj pomislili, kako pogosto se v družinah ponavljajo podobne zgodbe?
Babica je bila tiha in zadržana, mama preveč skrbna, hči pa se danes bori s tesnobo in občutkom, da ni dovolj dobra. Različni časi, različne okoliščine – a občutek v ozadju je isti.
To ni naključje.
Čustva, ki jih nismo znali izraziti, bolečine, o katerih se ni govorilo, in načini preživetja, ki so nas nekoč varovali, se pogosto prenašajo naprej, čeprav tega ne želimo.
Ne v genih, ampak v vzdušju, odnosih, v besedah in tišinah, ki jih otroci čutijo.
Ko otrok opazuje starša, se ne uči le, kaj naj naredi – uči se, kako se počutiš, ko si v stiski, kako izraziš jezo, ljubezen, žalost. In če tega ni bilo mogoče pokazati, otrok v odraslosti išče svoj način, pogosto enak tistemu, ki ga je poznal.
A tu pride upanje: ko prepoznamo, da se zgodbe ponavljajo, jih lahko prekinemo. Ko se odločimo, da bomo ravnali zavestno drugače – da bomo poslušali, spregovorili, poiskali pomoč – se nekaj premakne. Takrat se ne zdravi le ena oseba, ampak cela linija odnosov pred nami in za nami.
- V naslednjem delu bomo govorili o tem, kako graditi odpornost in okrevanje po težkih izkušnjah – in zakaj ni nikoli prepozno za nov začetek.
4.del: Pot do okrevanja in odpornosti
Čeprav nas težke izkušnje iz otroštva lahko zaznamujejo, nas ne določajo za vedno. Rane se lahko zacelijo – počasi, z nežnostjo, potrpežljivostjo in pravimi ljudmi ob nas.
Odrasli, ki so v otroštvu doživljali pomanjkanje varnosti, lahko varnost ustvarijo zdaj.
- V vsakem odnosu, kjer jih nekdo vidi, posluša, ne sodi.
- V vsakem trenutku, ko si dovolijo počivati, reči »ne«, ali izbrati drugače kot nekoč.
Temu rečemo odpornost – sposobnost, da kljub težkim izkušnjam zrasemo naprej, ne le preživimo. Odpornost ni prirojena lastnost, ampak nekaj, kar gradimo z odnosi, z zavedanjem in s skrbjo zase.
Pomembno je tudi okolje.
- Skupnosti, kot so večgeneracijski centri, ponujajo prostor, kjer se ljudje srečajo, poslušajo in učijo drug od drugega.
- Kjer lahko začutimo, da nismo sami in da nas razumejo.
- To so majhni, a dragoceni trenutki okrevanja – ko povežemo svojo zgodbo z drugimi in v njej najdemo smisel.
à V zadnjem delu bomo govorili o tem, kako lahko vsak od nas prispeva k spremembi – zase, za svoje bližnje in za prihodnje generacije.
5. del: Kako lahko vsak od nas prispeva k spremembi
Ko razumemo, kako močno otroštvo vpliva na odraslo življenje, se odpre nekaj zelo pomembnega – moč izbire.
Ne moremo spremeniti tega, kar se je zgodilo, lahko pa vplivamo na to, kako bomo živeli naprej.
Vsak od nas lahko prispeva droben košček spremembe:
- ko prisluhnemo brez obsojanja,
- ko otroku rečemo »razumem te«, namesto »ne pretiravaj«,
- ko si priznamo, da tudi mi včasih potrebujemo podporo,
- ko poiščemo pomoč, preden postane pretežko,
- ali preprosto, ko smo prijazni – do sebe in drugih.
Ni treba biti popoln starš, popoln človek ali popolna družina. Pomembno je, da poskušamo biti zavedni, sočutni in odprti za rast. Ko to počnemo, zdravimo tudi del tistega, kar so nosile generacije pred nami.
Skupaj lahko ustvarjamo okolja, kjer se vsak počuti sprejetega – od otrok do starejših. Kjer se zgodbe ne ponavljajo več, ampak preoblikujejo v nekaj lepega, varnega, človeškega.
à Naj bo to besedilo prijazen opomnik, da sprememba ni oddaljen cilj – dogaja se vsak dan, v majhnih korakih, v toplih besedah in v iskrenih odnosih.
Avtorica: Jasna Jagodič Miklavc