Konflikti v družinskih odnosih v času karantene

Se v vas poraja napetost? Tresejo se vam roke, trese se celo telo. Imate občutek, da ne morete vdihniti s polnimi pljuči? Občutek, kot bi vam skala pritiskala na prsni koš…Povzdigujete glas nad svojimi partnerji in otroki. Iščete trenutek, ko boste lahko končno nekje sami, nekje kjer boste lahko globoko zajeli zrak, nekje kjer vas ne bo dosegel glas vašega partnerja/ke in vaših otrok. V jezi se umaknete v šport, si odprete pivo ali poiščete opravila okrog hiše, v kleti,… Ob tem umiku se navidezno umirite, ko se vrnete domov ste bolj potrpežljivi, ton glasu bolj umirjen. Toda ne za dolgo, začaran krog se ponovi. Zakaj je tako? Zakaj je tako težko zdržati ob svojih najdražjih? Zakaj imajo prav oni, največjo sposobnost, da sprožijo v vas jezo? Kaj se dogaja?

Smo v obdobju krize, ko se nam je življenje obrnilo na glavo. Marsikdo od nas že dolgo ali pa še sploh nikoli, ni bil tako dolgo doma. Nismo vajeni, da nam je dolgčas, da živimo v brezdelju. Vajeni smo hiteti ob vsakodnevnih opravilih. Imamo radi družbo ljudi, radi se objemamo z znanci, prijatelji, v službi delamo in naredimo še več, kot se od nas pričakuje. V tem norem hitenju pozabljamo na sočloveka, ki gre mimo nas in se ga sploh ne zavedamo, kaj šele, da bi ga pogledali v oči, pozdravili in mu naklonili nasmeh. In, ko tako hitimo čez celi dan, se zvečer vrnemo domov in od utrujenosti, nismo sposobni videti nasmeha na obrazu svojih otrok. Ne zmoremo se skloniti in mu potrpežljivo prisluhniti, kako je potekal njegov dan. Partnerja bežno poljubimo in odidemo v svet tehnologije, sanjarjenja in drugih zasvojenosti. Ob vseh objemih, prijaznih besedah, nasmeških, ki jih delimo prijateljem in znancem, nam le-teh zmanjka za naše najdražje. Če smo pošteni, so naši najdražji tisti, ki si pozornosti zaslužijo oz., njim to pripada, a jim tega nismo sposobni nuditi.

Mati narava je poskrbela za svoje otroke, kot to naredi pravi starš. Dala nam je počitek v objemu naših najdražjih. Bomo skupen čas izkoristili, da se ponovno zbližamo, povežemo in najdemo skupni jezik?

Dlje kot smo v karanteni, bolj globoki in katastrofalni so konflikti, v družinah ali partnerskih odnosih. Kitajska že poroča o ločitvah, ki so rezultat konfliktov, nastalih v karanteni. Tudi iz Italije prihaja glas o strahu pred razhajanji. Ali lahko v Sloveniji to preprečimo? To je odločitev in odgovornost posameznika.

Kaj je konflikt?

Konflikt je situacija, ko sta si vsaj dve osebi, nasprotni v mnenjih. Kaj je v tem slabega? Ko pride do konflikta med partnerjema, se je pomembno zavedati, da je to za zvezo zelo dobro. Namreč s konfliktom razrešujeta svoja nestrinjanja. Pomeni, da vsak partner razmišlja s svojo glavo. Noben od njiju ni v podrejenem položaju in s tem ne dopuščata nasilja. Pomembno je, da oba v konfliktni situaciji, vztrajata drug ob drugem, da si ne obrneta hrbta in da se ne zapirata. Konflikt se razreši, ko imata oba občutek olajšanja. Kot bi se pesem izpela.

Prepiri ne pomenijo, da je potrebno nad partnerjem obupati. Pomeni, da je oseba na drugi strani samostojna, samosvoja, ki hodi z lastno resnico in zagovarja svoje stališče. Partnerja se morata naučiti sprejemati drug drugega, v njuni resnici.

Primer: »Razumem, da misliš, da nisem dobro stisnila zobne paste. Toda meni je nepomembno. Ker pa vem, kaj to pomeni tebi, se bom naslednjič poskušala potruditi.« Partner mora poskušati razumeti njo. Zobna pasta je za njo res lahko nepomembna, ob vseh aktivnostih, ki jih ima skozi dan. On se v tem primeru lahko čuti slišanega, pomembnega. Prav tako ona. Ob tem po navadi sledi nežen nasmešek, objem, olajšanje in sočutje do partnerja. Naslednjič, ko bo on popil preveč alkohola in mu bo ona očitala njegovo vedenje, bo lahko on pristopil na razumljiv način, ki je zelo podoben njenemu odzivu na zobno pasto. Temu rečemo vzajemen odnos. Vse kar daš ti meni, dam jaz tebi in naslednjič obratno.

Rušenje mosta

Težava nastopi, ko partnerja stojita in ostajata, vsak na svojemu koncu mostu in si ne zmoreta stopiti nasproti. Ostajata na varnostni razdalji, osamljena in napeto čakata na naslednji konflikt. Ob tem čakanju pa rušita most namesto, da bi ga postavljala in utrjevala. Drug v drugem iščeta krivdo ter najbolj nesmiselne izgovore. Čakata, da se bo drugi opravičil. Pomemben je prvi korak proti partnerju. Tukaj sploh ni pomembno, kdo je bil prvi, ki je prekinil mučno čakanje na distanci. Pomembno je, da je vsaj eden pripravljen popustiti. S tem omogoči drugemu partnerju, da se uči odpuščati in nekega dne bo tudi sam prvi popustil.

To čakanje na nov konflikt iz varne distance, ima korenine v otroštvu. Tam sta se naučila, kako jih je potrebno reševati.

Konflikt skozi oči otroka

Primer: Deklica je razlila mleko po mizi. Mama pride k mizi, z nejevoljo pobriše mizo in odide od deklice. Ta ostane sama, v sebi pa čuti krivdo, ker je polila mleko in je morala mamica brisati mizo. Umakne se v sobo, kjer ni nikogar, ki bi jo objel in ji povedal, da ni nič narobe z njo, da ni kriva in, da je samo otrok.

Čeprav mama ni ničesar rekla, je s svojo mimiko pokazala, da ji ni prav, da mora brisati za deklico. Neizgovorjene besede, deklica čuti. Ampak ona ne ve, kaj je krivda. Nima še razvitega predela možganov, ki so odgovorni za logične povezave. Ima pa zelo dobro razvit predel možganov, kjer se shranjujejo vsi spomini na določene situacije in občutke, ki so z njimi povezani. Tako so si možgani deklice zapomnili, da ko partnerju nekaj ni všeč, je bolje, da je tiho in se umakne na samo. Tam lahko joče, čuti osamljenost, krivdo, ker se čuti nesposobno, da je ujezila partnerja. Tako v sedanjosti sreča svojega notranjega otroka, ujetega v ženskem telesu. Njeni možgani jo v vsaki situaciji spomnijo na podobne situacije iz otroštva.

Zgornji primer, je primer psihičnega nasilja. Eden od partnerjev je močnejši in povzroča s svojimi dejanji in besedami, bolečino drugemu. Zato je zelo pomembno, da prihaja do konfliktov in obojestranskega izmenjavanja mišljenj. S tem se prepreči nasilje.

Doživljanje zdrave in nezdrave jeze v konfliktu

Najprej je nujno razumeti, kaj je zdrava jeza ali sveta jeza. Omogoča nam, da zaščitimo sebe pred vsemi oblikami nasilja. Osebo na drugi strani s to obliko jeze, ne prizadenemo in je ne uničujemo. Pri tej obliki jeze, krožniki ne letijo po zraku. Glas ni povzdignjen, da bi zaradi njega krožniki, popokali. Gre za jezo, ki se prebudi v nas, ko v sebi začutimo, da nam je bila storjena krivica. Ko doživimo ta občutek, nam včasih ne da niti dihati. Če imamo razvito zdravo jezo, bomo sposobni v tem napetem trenutku, globoko vdihniti in se notranje umiriti. Ko se z dihanjem umirimo, lahko reagiramo z zdravo, sveto jezo. Z jasnim, odločnim glasom, v kratkem stavku povemo, da se s krivičnim dejanjem ne strinjamo. Na kratko rečeno, postavimo se zase. Ko spregovorimo, se tudi pomirimo. V primeru, da pa to zdravo jezo, potlačimo in nasprotniku ne povemo, da je krivičen, mu damo s tem misliti, da dela prav. Torej je nujno pokazati svojo zdravo jezo. Vem, da je to v nasprotju s tem, kar so nas učili starši, vendar je resnično. Izkazovanje zdrave jeze, pomeni, da ne dovolimo, da drugi nad nami izvajajo nasilje. Pomeni, da si ne dovolimo, da bi tlačili v sebi svojo jezo in s tem vplivali na razvoj raznih bolezni.

V partnerskih in družinskih odnosih, prihaja najpogosteje do ognjevitih izbruhov jeze. Razlog je v tem, da nas partner spomni na starše. Če nam starši niso nudili brezpogojne ljubezni, sprejetosti, željenosti, hotenosti, potem bomo vse to iskali v partnerskem odnosu. Od partnerja bomo zahtevali, da nam nudi brezpogojno ljubezen, ki je kot otrok nismo dobili. Vendar je problem v tem, da nam je ne more nuditi, ker je tudi sam žejen te ljubezni, ker je tudi njemu primanjkovala. Znajdemo se v začaranem krogu, ki se ne more prekiniti. Oba zahtevata, a ne moreta dajati. Nastane silovita jeza. Če nas partner ne sliši v naših željah, se počutimo osamljeni, prestrašeni, žalostni. Izbruhnemo v vsej svoji siloviti jezi, ker je on kriv za vse naše bolečine. Vendar je resnica daleč v našem otroštvu. Ko smo bili tam sami in prestrašeni, zavrnjeni, zapuščeni. Torej nam partner prebuja starše in stare bolečine. Imamo potlačeno jezo, ki izhaja iz naših staršev, ker so nas zapustili, to pa jim nikoli nismo upali povedati. Zato naša jeza ostaja nenaslovljena in povzroča težave v sedanjih medosebnih odnosih. Če se vrnemo na primer z zobno pasto. Če se partner razjezi zaradi zobne paste in ga partnerka ob tem ni sposobna slišati, se bo on počutil neslišanega, spregledanega, nevrednega. Zaradi tega ima dve možnosti. Lahko se užaljeno umakne ali pa razbesni v vsej svoji jezi. Gre za odgovor možganov, ki posameznika spodbudi k »boju« ali »begu«. Odvisno česa smo bili naučeni v otroštvu. Do besnenja ali pobega pride, ker nam v otroštvu ni bilo dovoljeno izražanje jeze, nad nami pa so lahko besneli. Lahko pa so starši uporabljali ignoriranje in telesno govorico užaljenosti, ko smo se jezili. Sedaj v partnerskem odnosu pa iščemo nov, drugačen odziv partnerja. Želimo dokaz, da smo vredni, da bo nekdo zdržal z nami, če starši niso zmogli. Vsak konflikt je korak k razrešitvi naše preteklosti. Pomembno se je zavedati kakšni so naši nerazrešeni pretekli vzorci. Ko se zavedamo, da nekaj ne delamo prav, ko na nekaj nismo ponosni, pomeni, da se zavedamo. Zavedanje, da delamo nekaj narobe, nam omogoča, da lahko nekaj naredimo drugače. Damo nov odziv na ženino jezo in jo objamemo. Lahko se spremenimo točno tam, kjer nas to najbolj moti. Partner je naša možnost, da postanemo še boljši.

Čuječnost v odnosu

Zato se ne ustrašite konfliktov, ker so nekaj najbolj odrešujočega, iz njega zrastemo močnejši. Obupanje nad partnerji ni rešitev. Dobro je ponovno prebuditi spomine na skupne začetke. Kaj je tisto, kar nam je bilo všeč? Morda držanje za roke na sprehodu, gledanje sončnih zahodov, sedenje v travi, klepetanje v soju lune,… Ko se nečesa domislimo, to poskusimo obnoviti. Dobrodošlo je, da se naredi nekaj drugačnega. Spremembe so zelo osvežujoče za odnose. Ob tem pa se moramo zavedati hvaležnosti, ki jo čutimo. Vprašajmo se, kaj je tisto, za kar smo lahko v tem trenutku hvaležni, kaj čutimo sedaj v/na svojem telesu, kaj je prijetno/neprijetno, kaj vonjamo, slišimo, vidimo,… Bodimo čuječi, ker imamo v teh razmerah idealno priložnost za zavedanje sebe in okolice.

Marjana Mastnak